Pesniški svetovi "mlade slovenske poezije" 90. let

Irma M. PLAJNŠEK SAGADIN
2002 Slavistična Revija  
Ljubljana PESNI[KI SVETOVI »MLADE SLOVENSKE POEZIJE« 90. LET * Sodobna slovenska poezija {tirinajstih mlaj{ih (prete'no v 70. letih rojenih) avtorjev ka'e v 90. letih predvidljivo neenotno podobo tako v slogovnih kot tudi v motivno-tematskih in formalnih plasteh besedil. Pesniki prete'no ne posegajo po eksperimentalnih ter izzivalnih besedilnih postopkih, pa~ pa neprevratni{ko nadaljujejo izrazno zmernost, ki je zna~ilna 'e za predhodna 80. leta. V »mladi slovenski poeziji« najdejo svoj prostor
more » ... tako (neo)intimizem in metafizi~ne vsebine kot tudi parodi~nost, imaginacija ter osamosvojena metaforika. The contemporary Slovene poetry of fourteen younger poets (born mainly in the 1970's) in the 1990's displays a predictably heterogeneous picture, i.e., in stylistic as well as in thematic and formal aspects of the texts. Poets generally do not reach for experimental and provocative textual processes, but rather in a non-rebellious manner continue the moderation in expression, already typical of the 1980's. In the »young Slovene poetry« there is a place for (neo)intimism. Klju~ne besede: slovenska poezija (1990-), generacija, besedilni svet, (avto)poetika, motivno-tematska analiza Opazovala in raziskovala sem pesni{ke svetove mlaj{ih slovenskih avtorjev. Na podlagi motivno-tematskih analiz oziroma interpretacij besedil, predvsem vsebinsko zna~ilnej{ih enot, sem sku{ala izlu{~iti zna~ilnosti opusov obravnavanih pesnikov in pesnic. @elela sem dognati osnovne poteze njihovih besedilnih svetov in idejnih, miselnih izhodi{~, ki jim zarisujejo obzorje ter pozornemu bralcu ponujajo dobr{no mero do'ivljajsko-interpretativnih oprijemali{~. Avtorji, ki jih analiza zajema, so rojeni pove~ini v 70. letih, njihove revijalne in knji'ne objave pa vplivajo na podobo slovenske poezije predvsem v 90. letih. Generacijsko gledano jih poimenujem tudi z -po zgledu analize proznega korpusa vidnej{ih avtorjev 80. let (gl. Virk 1991) -verjetno le zasilnim izrazom »mlada slovenska poezija«. 1 [tirinajst za to obravnavo izbranih avtorjev (obe pesnici in dvanajst pesnikov) je takole postreglo s pesni{kimi prvenci: v letu 1990 objavita svojo prvo knjigo Novica Novakovi} in Matja ' Pikalo, v letu 1991 ({tevilo prvencev v skupini obravnavanih avtorjev je bilo takrat najve~je) Jurij Hudolin, Miklav' Komelj, Peter Semoli~, Robert Titan Felix ter Uro{ Zupan; v leto 1995 pose'e le Ale{ [teger, ~ez dve leti, 1997, nastopijo Jaka Ko{ir, Taja Kramberger in Gregor Podlogar, leto kasneje (1998) Klemen Pisk, {e naslednje leto, 1999, pa opozorita nase Primo' ^u~nik in Barbara Korun. * ^lanek je nastal na podlagi A-in B-diplomske naloge na Oddelku za slovanske jezike in knji'evnosti ter na Oddelku za primerjalno knji'evnost in literarno teorijo leta 2002, mentorja: izr. prof. dr. M. Juvan in doc. dr. V. Snoj. 1 Zdi se, da je oznaka revitalizirana pribli'no vsako novo desetletje, ko literarna znanost sku{a poimenovati najsodobnej{e pesni{ke korake in najmlaj{e ustvarjajo~e avtorje nekega obdobja (prim. Poni' 1989). Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2002_4_8.pdf | DOST. 25/11/20 20.27 488 Slavisti~na revija, letnik 50/2002, {t. 4, okt.-dec. Seveda se vseskozi zastavlja vpra{anje upravi~enosti rabe pojma »generacija«, saj se bolj ali manj samosvoje ustvarjalnostne poti obravnavanih avtorjev med seboj ne sre~ujejo v na prvi pogled razvidnem enotnem, 'e kar programskem na~elu, priseganje na iste pesni{ke zglede pa pogosto ostaja le na zunanji, deklarativni ravni in ne sega v sam poetolo{ki ustroj njihovih besedil, pesni{kih svetov. Zato bolj kot o generaciji -~eprav privajeni izraz vseskozi uporabljam -razmi{ljam o skupini izbranih pesni{kih avtorjev. Sodobna slovenska poezija mlaj{e generacije, ki odlo~neje nastopa ravno v 90. letih, je -kot pri reflektiranju pesni{kega dogajanja zadnjih desetletij pogosto ugotavljajo tako doma~i kot tuji literarni zgodovinarji 2 -zaznamovana s t. i. pluralnostjo (avto)poetik, z razli~nimi, individualno avtorskimi pristopi. ^eprav je pojem eden od klju~nih za uvrstitev v t. i. postmodernisti~no paradigmo, se kljub nekaterim zna~ilnim postopkom (citatnost, intertekstualnost, avtorefleksivnost itn.) nisem usmerjala v ugotavljanje ter raz~lenjevanje tovrstnih na~elnih vpra{anj in labirintov. Nemogo~e pa je bilo vsaj na nekaterih mestih -v sociolo{kem pogledu pa~ -ne dotakniti se tudi vpra{anja postmoderne in (sodobne slovenske) poezije, predvsem njene navezave na predhodna pesni{ka »poglavja«. Pritrditi velja misli, ki jo v eni svojih {tudij zabele'i B. Paternu, da »evolucijski aspekt ostaja razmeroma najbolj odporen, najbolj dopolnjevanja zmo'en in gibljiv aspekt literarnih ved«, ne nazadnje pa je pozornosti vreden tudi »na~in sprejemanja in uveljavljanja tega ali onega idejno-stilnega sistema« (Paternu 1974/75: 265, 266). Obravnavani pesniki in obe pesnici se torej navzven, v stilisti~nih ter zunanjeformalnih, pa tudi v notranjih idejno-motivno-tematskih plasteh, vsekakor ne izkazujejo kot homogena, v isti, generacijsko obarvani cilj zazrta pesni{ka »posadka«. Seveda ne moremo mimo generacijsko in tudi medgeneracijsko naravnanega pogleda, ki zajete avtorje postavlja v primerjalno lu~, v ugotavljanje morebitne kontinuitete, pa tudi 2 Pri tem mislim -poleg podobne ugotovitve Irene Novak -Popov, da je »raznovrstnost poezije 90. let /.../ mogo~e ilustrirati tudi kot soobstoj ali pluralizem zelo razli~nih avtorskih pisav, ki jih je komaj mogo~e strniti v profilirane in natan~no razmejene literarne tokove« (Novak -Popov 1999/2000: 116)predvsem na dve deli, ki literarno dogajanje zadnjih dveh desetletij postavljata v sociolo{ko raz{irjeni okvir in razlago. Prvo je objavil M. Juvan, ki ugotavlja, da so: »mlaj{i pisci (rojeni okoli l. 1960) ve~inoma intelektualno zrasli ravno ob filozofih in pisateljih postmoderne. Toda ~eprav so zaradi svoje druga~ne senzibilnosti velikodu{neje {irili slovenski postmodernisti~ni kanon, so celo oni ~utili, da bi bila ena sama periodizacijska dominanta za vtis o nehierarhizirani raznolikosti knji'evnega prizori{~a po l. 1980 prenasilna. Tako so jo 'meh~ali' z drugimi izrazi, v~asih pojem postmodernizem z njimi sploh nadome{~ali oziroma iskali izmuzljivo 'bistvo' postmodernizma -namesto v formalnih ali vsebinskih dolo~ilih, zna~ilnih za navadne stilne formacije ali knji'evne smeri -ravno v tem eklekticizmu, mno{tvu heterogenih poetik.« (Juvan 1994/95: 25-6); drugi pa je izpod filozofsko-kriti{kega peresa Arthurja C. Dantoja, ki v svojem delu, v katerem zagovarja znano tezo o koncu umetnosti kmalu po letu 1960, zapi{e: »That is what I mean by the end of art. I mean that the end of certain narrative which has unfolded in art history over the centuries, and which has reached its end in a certain freedom from conflicts of the kind inescapable in the Age of Manifestos. /.../ Moral criticism survives into the age of multiculturalism, as art criticism survives into the age of pluralism. /.../ A pluralistic art world calls for a pluralistic art criticism, which means, in my view, a criticism, which is not dependent upon an exclusionary historical narrative, and which takes each work up on its own terms, in terms of its causes, its meanings, its references, and how these are materially embodied and how they are to be understood.« (Danto 1997: 37, 150) Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2002_4_8.pdf | DOST. 25/11/20 20.27 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
doaj:d83e8dcfe3324428a1885a3b22e71d6b fatcat:gnda3ugcobhvfdvqqpeytuqnby