je umrl dolgoletni predsednik Mednarodne komisije za slovansko slovstveno folkloro pri Mednarodnem slavističnem komiteju prof. dr. Viktor Je. Gusev. Srednješolsko in glasbeno izobrazbo si je pridobil v beloruski Gomli, visokošolsko pa v Moskvi. Znanstveno se je razvijal pod vodstvom prof. N. K. Gudzija, prof. Ju. Sokolova in doc. Eve Pomeranceve. Njegovo znanstveno pot je pretrgala druga svetovna vojna, zato se je, podobno kot številni drugi iz njegove generacije, trudil izgubljena leta

more »

... alne, pedagoške in organizatorske dejavnosti nadomestiti po izredni poti. Kot pedagog je v letih 1946 -1955 predaval folkloro, rusko literaturo in zgodovino literarne kritike na Pedagoškem inštitutu v Čel'abinsku. V naslednji letih je delal na Inštitutu za rusko literaturo pri Akademiji znanosti (Puškinov dom) v Leningradu (danes St. Peterburg), kjer je čez čas postal vodja oddelka za slovstveno folkloro, član znanstvenega sveta za folkloristiko. Leta 1965 je doktoriral v etnografskem inštitutu Akademije znanosti. V letih 1969 -1979 je bil prorektor v Inštitutu za gledališče, glasbo in kinematografijo v Leningradu, kjer je postal leta 1979 profesor na katedri za filozofijo estetike na Akademiji za gledališče. Delo v inštitutih Akademije znanosti in tudi na Akademiji za gledališče je posebej pogojevalo njegovo znanstveno dejavnost v 60-ih letih 20. stoletja. Že njegovi prvi monografiji Problemi folklore v zgodovini estetike (1963) in Estetika folklore (1967) sta potrdili, da se je V. Je. Gusev uvrstil med raziskovalce, ki raziskujejo folkloro v tesni zvezi s kulturo, umetnostjo, in življenjskim kontekstom prebivalstva. Delo na Akademiji za gledališče je bilo povod za študij ljudskega gledališča, ki mu je posvetil dve monografiji: Začetki ruskega ljudskega gledališča (1977) in Rusko folklorno gledališče XII -začetka XX veka (1980) z novimi pogledi na gledališče in gledališkost. Tako je Viktor Je. Gusev v prizadevanju za celostno gledanje na folklorni dogodek dobro tekmoval z ameriško novo folkloristiko. Imenitna bi bila primerjava njunih pogledov v iskanju odgovorov na vprašanje, ali ju kaj povezuje in kaj razločuje. Veliko slavo so doživela njegova dela s področja teorije in metodologije študija folklore, zgodovine folkloristike, etnologije in predvsem slavistike. S slavističnega vidika ima posebno mesto njegova monografija Slovanske partizanske pesmi (1979), v kateri se je posvetil pesemski ustvarjalnosti slovanskih narodov v času druge svetovne vojne na osnovi lastnih raziskav po več področjih Poljske, Bolgarije, bivše Jugoslavije in Slovaške. Knjiga je izšla v seriji poljudnoznanstvenih izdaj pri Akademiji znanosti ZSSR, kar je vplivalo na njen razmeroma preprost način podajanja. V skladu z Gusevim pojmovanjem folklore je v knjigi zastopan predmetu ustrezno tako literarnozgodovinski kot etnološki pristop, čeprav ta manj poudarjeno. Glede na to, da gre za izrecno péto pesem, se čuti skoraj kot pomanjkljivost, da ni bolj upoštevan tudi muzikološki vidik, čeprav ni prezrt, saj Gusev govori o vplivu glasbe na množično partizansko pesem v poglavju o stilu. Po svojem raziskovalnem izhodišču je Gusev zvest teoretičnemu konceptu, kakor ga je prikazal v svoji Estetiki folklore, folklore, ki po njegovem ni preživel, ampak živ, gibljiv proces, za kar najde potrdilo prav v množični partizanski pesmi. Njegova razlaga ljudstva in ljudskega je kar najtesneje povezana z globalnimi družbenimi spremembami na osnovi marksistične teorije in tako je mogoče razumeti, zakaj je prvotni izraz 'partizanska ljudska pesem' nadomeščen z 'množično partizansko pesmijo', ne da bi bila ta čisto odtrgana od folklore. V njegov prid je treba omeniti tudi pozorno Marija Stanonik, Ljubeznivemu prof. dr. Viktorju Jevgenjeviču Gusevu v spomin 1 Vse kaže, da je navedbi letnice izida Slavisticke folkloristike (2001) pomota, saj so v njej članki, ki se nanašajo na dogodke iz leta 2002? Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.