UVOD V KERMAUNERJEVO UMEVANJE SLOVENSKE DRAMATIKE

Ivo Svetina
unpublished
Slovenski gledali{ki muzej, Ljubljana UDK 821.163.6-2.09:929Kermauner T. Taras Kermauner je v ve~ kot {tirih desetletjih raziskoval slovensko dramatiko. Pri tem je posku{al zapustiti uhojena pota tradicionalne univerzitetne znanosti (literarne zgodovine in teorije) in ustanoviti novo znanost, znanost Drugosti, ki je vse bolj prera{~ala v teologijo Drugega, saj se mu je identitetno mi{ljenje izkazalo za neustrezno pri raziskavi slovenske dramatike. Pri tem je uporabil sistem micelija, ki med
more » ... icelija, ki med seboj v vseh smereh povezuje posa-mezna dramska besedila. Tako je ustvaril svoj »~ez~love{ki« projekt Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike. dramatika, struktura, mi{ljenje, drugost, micelij Taras Kermauner was one of the most important Slovene literary theorists and philosophers of the second half of 20 th Century. He first researched Slovene postwar avantgarde poetry, but later dedicated himself exclusively to Slovene dramatic texts. He wanted to establish a new form of university literary studies that would differ from the traditional (literary history and literary theory) by focusing on Otherness, because he was certain that identity thought was not appropriate to research into literary phenomena. Thus he elaborated his gigantic project Reconstruction and/or the reinterpretation of Slovene drama. drama, structure, thought, Otherness, mycelium Kermauner je vstopil v slovensko literarno kritiko in znanost l. 1949, ko je v Novem svetu objavil kritiko Cankarjevega Blagra, l. 1951 pa analizo-interpretacijo Pohuj{anja, v kateri se jèe ukvarjal s sociologijo slovenstva, torej ne le z imanent-nimi literarnozgodovinskimi oz. literarnoteoreti~nimi vpra{anji. @e na samem za~etku svoje znanstvene poti se je odlo~il, da se odvrne od tradicionalne univerzitetne znanosti, kar je bilo povezano tudi z njegovo kratkotrajno asistenturo pri marksistu Borisu Ziherlu sredi petdesetih let. Kajti tradicionalno univerzitetno znanost in znotraj nje slovensko literarno zgodovino je razumel kot popolnoma neustrezen okvir za svoje raziskovanje besedne umetnosti. Zakaj? Tradicionalna literarna zgodovina se je formirala in udejanjila v modelu, ki so ga vzpostavili Ivan Prijatelj, France Kidri~, Ivan Grafenauer, Izidor Cankar in nazadnje {e Josip Vidmar, ki je vse bolj prehajal v literarno esejistiko in kritiko. Ta model {e vedno traja in zdi se, da se z njim da vstopati v celoten slovenski literarni korpus. Kermauner ne zanikamònosti tega modela, ki na eni strani »razlaga« literaturo kot socialno histori~en »konstrukt, po drugi strani pa uvaja »zavestno razlikovanje med znanstveno objektivnim in umetni{ko subjektivnim«. Kot najbolj reprezentativni deli Simpozij OBDOBJA 31 321
fatcat:dg4v6prxurcp3kq6jfltqxamdy