delovanja. Organizatorji smo bili v privilegiranem položaju, da smo lahko za vsako od področij Savinovega ustvarjanja k sodelovanju osebno povabili strokovnjake, ki imajo v danem trenutku največji pregled tako nad Savinovim opusom kot kontekstom, v katerem je bil ustvarjen. Na tej podlagi je bilo mogoče oceniti resnično vrednost Savinovega glasbenega doprinosa k zgodovini slovenske glasbe, ki se je izkazala za še veliko večjo, kot smo se zavedali doslej. Program simpozija je bil organiziran v

more »

... eh delih. Prvi del je bil posvečen osvetlitvi Savinove življenjske zgodbe. Dr. Suzana Ograjenšek z Univerze v Cambridgeu je v prispevku »Glasbeni izvlečki iz Savinove korespondence« predstavila Savinovo glasbeno dejavnost v vseh njegovih štirih skladateljskih obdobjih. Prvo ustvarjalno obdobje (1891-1907) zajema študij kompozicije na Dunaju in Pragi, prve samospeve ter nastanek opernega prvenca Poslednja straža. Drugo ustvarjalno obdobje (1907)(1908)(1909)(1910)(1911)(1912)(1913)(1914)(1915)(1916)(1917)(1918) je bilo v največji meri posvečeno komponiranju opere Lepa Vida in po njeni krstni uprizoritvi v ljubljanskem Deželnem gledališču leta 1909, predelavi tega dela. V to obdobje sodi tudi Plesna legendica (1918). V povojnem, najplodnejšem, tretjem ustvarjalnem obdobju (1918)(1919)(1920)(1921)(1922)(1923)(1924) je Savin po nekaj samospevih in komornih delih v obdobju treh let napisal opero Gosposvetski sen (1921), balet Čajna punčka (1922) ter opero Matija Gubec (1923). V zadnjem ustvarjalnem obdobju je skladal krajše zvrsti, zbore na narodne motive in Vokalno suito. Leta 1938 se je prvič posvetil pisanju za mladinski zbor in v zadnjem desetletju je večino skladb namenil otrokom in mladini. Savinova korespondenca, namenjena glasbi, obsega okrog 550 enot od okrog 3000 enot celotne ohranjene korespondence. Večino tega gradiva hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec, nekaj korespondence pa je, skupaj s s skladateljevimi glasbenimi rokopisi, prevzela Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Iz Savinovega prvega, študijskega obdobja so so velikega pomena ohranjena skladateljeva pisma bratu Josipu, v katerih je predstavil svoj skladateljski program in se izrekel za slovenskega skladatelja. Ta pisma pričajo, da je Savin od vsega začetka načrtoval operno dejavnost in da je kot skladatelj želel v evropskem prostoru zastopati južnoslovansko skupino narodov na podoben način, kot sta severno skupino zastopala Smetana in Dvořak. Od pisem, ki dokumentirajo Savinov ustvarjalni proces so najbolj zanimiva tista, ki si jih je skladatelj izmenjal z libretistom Poslednje straže, Richardom Batkom, in ki pričajo o dramaturških odločitvah tako kar se tiče libreta kot glasbe. Ta pisma hkrati nedvoumno dokazujejo, da je Poslednja straža nastala leta 1904 in ne, kakor navaja v monografiji o Savinu Dragotin Cvetko, leta 1898. Velik del pisem se ukvarja z izvedbami Savinovih del, predvsem izvedbami Savinovih oper v Ljubljani, Mariboru in Celju. Dokumentirajo zmagoslavje ob tem, ko je Savinova opera Matija Gubec leta 1936 le dočakala izvedbo v ljubljanski Operi, ter Savinova neuspešna prizadevanja, da bi bila opera izvedena tudi v Zagrebu in Beogradu, kjer pa zaradi politične neustreznosti nikoli ni ugledala odrskih desk. Dobro je ohranjena korespondenca z Ludvikom Zepičem, vodjem Slovenskega vokalnega kvinteta, ki je bil izvajalsko telo, najbolj zaslužno za širšo popularizacijo Savinovih zborov in samospevov. Z njegovimi skladbami so nastopali širom Slovenije, kot gostje pa so leta 1933 spremljali slovensko delegacijo na avdienci pri kralju v Beogradu, kjer so promovirali svoj beograjski koncert, na katerem so izvedli tudi Savinova zbora Zori rumena rž in Tehtni vzrok. V Savinovih pismih je dobro dokumentirano tudi