Sovjetiskaja etmografija (= SE) je naslov časopisu, ki izhaja štirikrat na leto pod okriljem Akademije znanosti ZSSR v Moskvi. Ze prva številika, ki smo jo imeli možnost videti, je bila za slovenske etnografe pravo odkritje. Tem bolj pa smo zadovoljni, ker je s tekočim letom 1947 omogočeno redno prejemanje SE po pošti. V primeri z etnografskimi in folklornimi revijami, ki so pred to vojno prihajale v roke slovenskih znanstvenikov iz bližnje in daljne soseščine (n. pr. dunajska »Zeitschrift fiir

more »

... osterreichische Volkskunde«, berUnska >Zeitschrift fiir Volkskunde«, rimski >Lares«, pa tudi praški >Nârodo-pisny vëstnîk českoslovansky«, Ivovski »Lud«, itd.), je Sovjetska etnografija nekaj povsem drugega. Danes je ta razlika še bolj očitna. Ce listamo po docela novih revijah, kakor je n. pr. italijanska »Rivista di etnografia«, in tudi če pregledujemo samo povojne številke ali nove serije starih časopisov, kakor recimo zgoraj omenjeno »Zeitschrift fiir osterreichische Volkskunde« ali francosko »L'Ethnographie«, se nikakor ne moremo otresti vtisa, da je to, kar beremo, nastalo nekam slučajnostno, brez jasno določenega načrta, da o kakem skupnostnem hotenju sploh ne govorimo. Tako poleg dragocenih razprav, ki bi v drugačni zvezi lahko prišle še bolj do veljave, srečujemo tudi stvari, pri katerih bi skoraj mogli, reči, da prevladuje lov za eksotičnostjo in novostmi. Pri SE je podoba drugačna. Vsaka razprava, beležka, vest ali ocena je tako postavljena, da za njo čutiš ne samo voljo urednika ali odbora, ne samo težnje ozkega kroga ljudi, ampak utripe organiziranega dela mogočnega znanstvenega kolektiva. V svojem osrednjem glasilu, ki nam je bilo vse do včeraj žal neznano, so sovjetski etnografi dosegli občudo­ vanja in zavidanja vredno višino. Prav zato bomo odslej tem bolj željno in s tem večjim pridom segali po njem ter se vsestransko, zlasti še v. pogledu metode, poglabljali v izkušnje sovjetskih tovarišev-etnografov in se z njimi primerno okoriščali. Poglejmo to pot, kaj nam povedo 'prve tri številke letnika 1947. Vsaka izmed teh številk je po svojem obsegu (200-250 strani) kar cel zbornik; vse tri skupaj imajo že približno 700 strani. Vendar pa obsežnost ni odvisna od izredno dolgih spisov; prevladujejo namreč kratke in je­ drnate razprave. Vse gradivo je smotrno uvrščeno v osem stalnih rubrik: 1. Vprašanja splošne etnografije in antropologije; 2. Vprašanja etnogeneze; 3. gradivo in razprave iz etnografije in antropologije ZSSR; 4. Gradivo in razprave iz etnografije in antropologije inozemskih dežel; 5. Iz zgodovine etnografije in antropologije; 6. Beležke, poročila, referati; 7. Kronika; 8. Kritika in bibliografija. Podroben pregled vsebine .omenjenih treh številk je v danem okviru seveda nemogoč, ker bi že sami naslovi razprav-okrog 30-preveč obremenili to poročilo. Zato pa se bomo po posa­ meznih rubrikah dotaknili le vprašanj, ki se nam zde pomembnejša.