Srbohrvaški asimetrični deseterec v slovenskih prevodih

Aleksander Bjelčevič, Univerza v Ljubljani
2018 Colloquium - New Philologies  
Slovene translations of serbocroatian folk songs, written in scr. deseterac metrum, began in 1831 with the translation of Hasanaginica; this and all the following translations were made in trochaic decasyllable. I compard the rhythm of six Slovene and one German translation with scr. corpus of seven folk songs by the following rhythmic parameters: accentuation of syllabic positions, non-metric accents, borders between phonetic words, verse endings, caesura after the 4 th syllable and zeugma
more » ... able and zeugma after the 3 rd and 9 th syllable. 1 Uvodna pojasnila 1.1 Začetki prevajanja srbohrvaških ljudskih pesmi V tem članku bom primerjal ritmiko srbohrvaškega 1 (odslej shr.) asimetričnega deseterca (4+6) in trohejskega deseterca (-U-U-U-U-U) slovenskih prevodov iz srbohrvaščine. Vsi slovenski prevajalci so kot najustreznejši ekvivalent shr. desetercu izbrali trohejski deseterec, saj asimetričnega deseterca v slovenski ljudski pesmi ni, pesmi v desetercih se pojejo le med Srbi v Beli krajini (objavljene so v SLP 1, 2 in 3 in v Terseglav 1996). Tudi trohejski deseterec je bil slovenski ljudski in umetni poeziji do 30-ih let 19. stoletja tuj in se je pojavil šele s prevodi srbohrvaških ljudskih pesmi, ki so jim sledile izvirne knjižne epske pesmi v trohejskem desetercu (npr. Pegam in Lambergar Franca Cegnarja, 1858, wikivir/wikisource, pesnitvi Mustaf-Aga in Smrt Hasan-Bega, Janka Pajka, 1866). Za shr. ljudski deseterec se po raziskavah Svetozarja Petrovića (1971) in posebej Mirjane Stefanović (1992), ki je raziskala celotni ohranjeni korpus shr. ljudskih pesmi 17. in 18. stoletja (npr. Erlangenski rukopis iz l. 1725), torej iz časa preden je shr. ljudske pesmi zapisal Vuk Stefanović Karadžić 2 , lahko z gotovostjo reče, da niha med čisto silabičnim verzom in verzom s trohejsko ali daktilsko tendenco. Toda slovenski, nemški (npr. Goethe 3 ), ruski (Rastov) in celo poljski ( Jastrzebiec-Kozłowski; prim. prevod Kosowska dziewczina na http://www.rastko.rs/) prevajalci so posegali po troheju, čeprav je npr. na Poljskem silabična tradicija veliko močnejša od silabotonične. Za slovensko prevajanje shr. ljudskega (silabičnega) deseterca v izrazit trohej obstaja več razlogov. Prvič, četrtina shr. ljudskih pesmi ima trohejsko tendenco; drugič, že Vuk Karadžić je shr. deseterec označil za trohej (pri tem je poudaril, da predvsem takrat, ko se poje) 4 , posledično so tudi takratni slovenski literarni kritiki kot Fran Levstik (1831 -1887) trdili, da je shr. deseterec trohejski (Levstik 1956 (1868), 343); in tretjič, ker silabični verz v slovenski knjižni poeziji ni imel tradicije. Pri Slovencih je prevajanja in posvajanje deseterca posledica južnoslovanske kulturnopolitične orientacije v 19. stoletju. Začelo se je s prevodom Hasanaginice (pod naslovom Asan-aginka v pesniškem almanahu Kranjska čbelica leta 1832; že leta 1831 je v istem časopisu France Prešeren predelal slovensko ljudsko pesem Lepa Vida v trohejske deseterce. Do konca 50-ih se je prevedlo skoraj deset shr. ljudskih pesmi, vse v trohejskom desetercu, npr. Kraljević Marko i vila 1849 v časopisu Slovenija, Marko Kraljevič i Musa kesedžija 1852, Smert Marka Kraljevića 1853, Oranje Kraljevića Marka 1853 v Kmetijskih 1 Ta izraz uporabljam brez politične konotacije. 2 Karadžić je objavil dve zbirki ljudskih pesmi, največja, Narodne srpske pjesme je izšla v štirih knjigah v Leipzigu in na Dunaju 1823-33. 3 O Goethejevih razlogih za izbiro troheja gl. npr. Čurćin 2010 (1905). 4 V uvodu k drugi izdaji Narodne srbske pjesnarice l. 1824 in v IV. knjigi Narodnih srpskih pjesmi (cit. po Franičević 1957 : 30, Martinović 1969 : 8, Žganec 1964.
doi:10.23963/cnp.2018.3.2.6 fatcat:fqbwfb5fkvgxbmp7ax2b3n7h64