RABA PODOBJA IN AVTONOMNOST PESNI[KE POZICIJE (NEKAJ OPAZK OB MLAJ[I SLOVENSKI LIRIKI)

Marcello Potocco
unpublished
Demetaforizacija, denotativnost in razlo~enost avtorja oziroma avtorske vloge v pesmi od aktivnosti vdrùbenem polju se zdijo temeljne zna~ilnosti literarnega toka po letu 1991, ki bi ga pogojno lahko imenovali intimisti~en. Zlasti slednjo je mo~ tolma~iti kot heterodoksno stali{~e v odnosu do literarnih predhodnikov, posebej avtorjev zbranih okoli Nove revije, pa tudi kot reaktuali-zacijo predmodernisti~nih, v naj{ir{em smislu romanti~nih tendenc, kar potrjuje tudi pogosta in hkratna raba
more » ... hkratna raba simbolov, narativnega opisovanja in ne drznih metafor. mlaj{e slovensko pesni{tvo, literarni tokovi, demetaforizacija, avtonomija Decreased use of metaphors, denotative language, and autonomy of the author in relation to society seem to be the key features of a current of poetry in the post-independence years that may be described as intimistic. Their autonomous stance in particular may be interpreted as heterodoxy in regard to their predecessors, as well as a revitalisation of pre-modernist, broadly speaking Romantic tendencies. recent Slovene poetry, literary currents, use of metaphor, authorial autonomy 1 Uvod ^eprav slovensko pesni{ko ustvarjanje-tako kotè desetletje poprej-v zadnjih dvajsetih letihkàe izrazito heterogenost, se bom v pri~ujo~em prispevku osredoto~il na tistega izmed poosamosvojitvenih pesni{kih tokov, ki ga nemara najzna~ilneje zaznamuje vrnitev k intimnìivljenjski izku{nji (Jova-novski 2010: 4). Klju~na figura v analizi bodo pesmi Uro{a Zupana, saj se v njihzdrùuje ve~ina bistvenih lastnosti, ki jih zasledimo tudi pri drugih pesnikih oziroma pesnicah mlaj{e generacije. Poleg izpovednosti in de-metaforizacije, povezane z denotativnostjo in narativizacijo pesmi, imam v mislih zlasti posebno razmerje med njihovo literarno in zunajliterarno dejavnostjo; {e natan~neje, razmerje med avtorjem pesnikom in avtorjem kotdrùbenim akterjem. Zadnji dve zna~il-nosti, na kateri se bom posebej osredoto~il, je mogo~e razumeti kot odmik od modernizma, pa tudi kot odmik od specifi~ne struje pesni-{kih predhodnikov, ki so se bodisidrùbeno ali politi~noangàirali ali pa so literaturo razumeli (tudi) kot splo{nidrùbeni projekt. Po mnenju Borisa Paternuja jèe v [ala-munovi poeziji zaznaven obrat, ki naj bi bil zna~ilen za ve~ino prihodnjih pesni{kih gene-racij, od procesa metaforizacije k demetafo-rizaciji (Paternu 1989: 185-188). Ta proces je mogo~e tolma~iti predvsem kot odmik od skrajnosti modernizma-v kolikor kot zna~il-nost modernizma razumemo fragmentariza-cijo na ravni jezika (Paternu 1989: 173-184), a tudi semanti~no inovacijo metafore, na kar opozarjata prav Paternu in kljub nekaterim zadr'kom do njegovih izvajanj Darja Pavli~ (prav tam, Pavli~ 2003: 17-18, 32-34). Od-mik od jezikovne semanti~ne inovacije k po-gosto narativnemu opisu bistveno zaznamuje zlasti generacije, ki so v pesni{ki prostor sto-pile po letu 1991, o ~emer pri~ajo ozna~be njihove poezije, na primer kot pesni{tva denotacije (Kernev-[trajn 2009: 17). Simpozij OBDOBJA 29 233
fatcat:nlb4f2lbvnc3ha76fiv7uxudqe